Kaj vas privlači pri igrah?

[Blodyavenger]

Kakor lahko razberete iz naslova, me zanima kaj vas v igrah privlači, kaj je tisto, da vstrajate pri igranju
ter da igro občudujete.
To ne sprašujem le iz osebnega razloga ampak nasplošno, saj je fajn vedet, kaj igralcu ponudit.
(ja, res da se okusi in to razlikuje od posameznika, samo vseeno je fajn okvirno vedet)

[Retro]

Večinoma to, da lahko dobim neke občutke, ki jih v realnosti (še) ne morem. Recimo razturanje kitare (Guitar Hero), vodenje države in spremljanje njene zgodovine (Civilization), kakšno bi bilo življenje, če bi živel tako in tako (The Sims). Seveda ima potem to vsaj pri meni tak love/hate efekt, ko z igranjem špila daljšam čas, ko bi te stvari lahko delal v resničnem življenju. Takrat pustim špile malo na miru, igram pravo kitaro, delam na svoji karieri in grem žurat.

Druga stvar je tekmovalni vidik, zaradi česar končam GH na expert, zadnji čas pa igram šah. Ni baš filing, da vodim vojsko, se pa nekje svita Sun Tzu wisdom v strateškem razmišljanju in nasplošno skrbi, da ti ne zakrknejo možgani.

Tretja stvar, ki je meni najbolj pri srcu, a jo je hkrati najtežeje dobit so špili, kjer se lahko kaj novega naučim (Caesar 2) oz lahko ustvarjam (Spore). Zato ni čudno, da se s temi dvemi področji hočem primarno ukvarjat kar se tiče gamedeva.

Četra stvar pa je še nostalgia, zaradi česar grem igrat kak arcade pixelart špil. Estetika, chiptune zvok, filing 80ih. Rocks my heart out To je tudi primerno za gamedeving, za krajše postranske projekte.

[Wing]

Ko sem bil mlajši predvsem zabava, odklop, identifikacija z arhetipičnimi figurami aka prevzemanje vloge spolov (true brutal badass bojevniki rešujoč svet in podobno) ter nasploh dejavniki, ki palijo pri večini (precej jih je nezavednih). Ko igra enkrat vzpostavi prepričljivo atmosfero s tekočo mehaniko, ki te potegne v njen svet, igralca ni težko držati pred zaslonom.

Danes me v igrah privlači predvsem (samo)refleksija, izkušnja, iz katere lahko vlečem vzporednice z realnim svetom in ga vidim na nov način ali v drugačni luči in od katere se lahko kot posameznik nekaj naučim ali mi vsaj da misliti, čutiti nekaj več kot zgolj instant psihološko potešitev. Igre kot čisti eskapizem, tj. pobeg v nek drug svet, me praktično ne zanimajo več (razen občasno sem in tja), skoraj vedno jih skušam jemati kot komplementarne realnemu svetu. To je tudi razlog, da mi je 98% današnjih iger povsem nezanimivih, ker mi sama mehanika - ne glede na to, kako odlično je izvedena - ne pomeni kaj dosti; čisto zabavo oz. odklop pa mi v precejšnji meri vsaj tako kvalitetno nudijo real-life aktivnosti in moja potreba po igrah je zato manjša (temu morda niti ne bi bilo tako, če bi bilo manj že prežvečenih konceptov iger).

Če hočeš temeljito teoretično obdelati, kaj ponuditi igralcu, da ga boš (v večini primerov) obdržal pred zaslonom vživetega v igro, lahko nabereš gradiva za par deset doktoratov. Na to temo je veliko materiala, je pa res, da ga je dosti iz ostalih področij in ne direktno gamedeva. Recimo psihologija s kupom podvej (ki prehajajo ponekod že na naravoslovje, npr. evolucijska psihologija), literarna teorija, študija mitov in legend itd. - vsa ta področja nudijo material, ki ga lahko uporabiš pri snovanju über izkušnje. Seveda tak analitični pristop ni nujen, ker dosti teh stvari človek že ve intuitivno, četudi jih ne zna ubesediti, lahko pa pomaga pri seciranju in sestavljanju vkup novih stvari.

Na kratko en konkreten primer, kar skoraj vedno pali pri večini igralcev npr. akcijskih/RPG iger, kjer ima vlogo tudi zgodba (in ne zgolj čista mehanika) - ustvarjanje arhetipičnih likov in situacij. To izkoriščajo v neki meri domala vse prepoznavne igre (in ne samo igre, tudi filmi, literatura, zgodbe in nenazadnje mitologija) in so zelo učinkovita reč, ker se v njih zaradi narave arhetipov skoraj vsak najde (poenostavljam, ampak zaenkrat naj bo). V praksi so arhetipične forme danes pogosto pomešane še s stereotipi in raznimi, hm, družbenimi ideali doteranimi do skrajnosti. Ven dobiš potem nekaj takega:


Če te zanima razlaga o arhetipih in vsem kar gre zraven, si poguglaj archetypes in Jungovo psihologijo (Carl Jung); en link za začetek je recimo tule. Potem si že sam ustvariš distanco do tega.

Še nekaj člankov, ki predstavijo en pogled na reči (ker sem jih slučajno bral nedavno in jih imam pri roki)...
http://literatigamereviews.blogspot.com/2009/02/video-games-and-dreams.html
http://literatigamereviews.blogspot.com/2009/03/video-games-and-dreams-1.html
http://literatigamereviews.blogspot.com/2009/03/video-games-and-dreams-2.html
http://literatigamereviews.blogspot.com/2009/04/video-games-and-dreams-3.html
http://literatigamereviews.blogspot.com/2009/04/video-games-and-dreams-4.html

Seveda je na koncu na tebi, da presodiš, če te vse to sploh zanima ali boš ubogal zgolj intuicijo.

[impulse9]

Mene privlačijo predvsem strategije in RPGji. Strategije zato, ker so v njih možne blazno kompleksne situacije in ker so take igre nasploh bolj inteligentne (*kreh* Civ4 *kreh*), kar me pač privlači že samo po sebi. RPGji pa predvsem zato, ker se ob njih počutim kot da berem interaktivno knjigo, in to mi je v bistvu kul filing. Sploh, če lahko tako knjigo preigram večkrat po različnih poteh (Fallout ).

Je pa starost vsekakor vpliven dejavnik, namreč starejši ko sem, manj se mi da skakati in streljati in bolj se mi da razmišljati.

Na koncu tako ali tako vsi pridemo do Minolovca.

[MaxXx]

igralnost, dobra strategija in prevsem moznost pomerjanja moči z drugimi
primer Age Of Empires I, II in III so legendarne
sam nekako trojka izgubi čar s 3D